29 Sep 2016
V četrtek, 29.9.2016 bo Odbor DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide obravnaval predlog novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Gre za pomemben zakon, na podlagi katerega lahko država poseže v vsako družino, zato smo v Družinski pobudi opozorili na nekatere vidike, na katere predstavniki vlade doslej nikakor niso zadovoljivo odgovorili.
V nadaljevanju si lahko preberete naš dopis članom odbora.
Tomaž Merše
Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke,spoštovani poslanci, članice in člani Odbora DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide!
V kratkem boste obravnavali predlog novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini in ob tem bi vas radi v Družinski pobudi opozorili na nekatere vidike, na katere predstavniki vlade doslej nikakor nisozadovoljivo odgovorili.
V Družinski pobudi, društvu za družini naklonjeno družbo,pozdravljamo prizadevanja vlade, da bi čim bolj zmanjšala pojav nasilja vdružini in čim bolje zaščitile žrtve tega nasilja, kadar do njega pride.
Žal pa ugotavljamo (podobno kakor nekateri strokovnjaki s področja vzgoje, pedagogike in terapevtskega dela z mladostniki in njihovimi starši), da nekatera določila v predlogu novele nikakor ne gredo v to smer.
Definicije različnih vrst družinskega nasilja
Vlada poudarja, da naj bi s to novelo natančneje opredelili nasilje, ker naj bi bilo v veljavnem zakonu opredeljeno preveč ohlapno. Žal po pregledu novih definicij v 3. členu predloga zakona ugotavljamo, da definicije niso postale bolj natančne, ampak so se predvsem razširile in postale še ohlapnejše, tako da se lahko za nasilje razglasi skoraj katero koli ravnanje oziroma vzgojni ukrep.
Če naj bi bila »vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe«, razumljeno kot fizično nasilje, se lahko kot nasilje po tej definiciji razume tudi:
- Fizično zadržanje otroka, ki hoče steči na cesto,
- Prepoved mladostniku, da se udeleži določene zabave ali da se druži z ljudmi, za katere starši ocenjujejo, da za otroka niso primerna družba,
- Odvzem telefona ali druge digitalne naprave, ki jo otrok neprestano uporablja in ga to ovira pri učenju, domačih nalogah in drugih obveznostih,
- Fizičen poseg med pretepajoča se otroka ali mladostnika, …
Našli bi lahko še neskončno drugih primerov, ki pomenijo normalno vzgojo in nujno postavljanje meja ter zahtevanje odgovornosti otrok, ki predvsem z vidika doživljanja otroka povsem ustrezajo v predlogu zakona navedeni definiciji fizičnega nasilja. To jasno kaže, da ta definicija ni dobra in ustrezna.
Predstavniki vlade ta očitek sicer zavračajo, češ, da zakon ne prepoveduje zgoraj navedenega in da naj bi imeli starši še vedno pravico in dolžnost otrokom postavljati meje in od njih terjati odgovornost, a žal ne pojasnijo, kako to izhaja iz besedila zakona.
Prav tako so doslej na vse tovrstne očitke odgovarjali zgolj z zanikanjem, da različna navedena normalna ravnanja, kljub temu, da ustrezajo napisani definiciji fizičnega nasilja, ne bodo obravnavana kot taka. Žal še nikoli niso povedali, kakšni naj bi bili kriteriji za delitev dejanj, ki vsa ustrezajo navedeni definiciji, na tista, ki so nasilje in na tista, ki to niso.
Tukaj predlog zakona pušča mnogo preveč svobode in diskrecijske pravice CSD, da enako ravnanje obravnavajo povsem različno, kar omogoča, da se lahko določene starše preganja za povsem normalno ravnanje, in da se pri drugih dopušča tudi vse kaj drugega.
To se dogaja že ob veljavnem zakonu, predlog novele pa to polje le še bolj odpira in dopušča možnost skoraj neomejenega poseganja države v družine ne glede na to, kakšno škodo to lahko povzroči tem družinam, povzročitelja te škode pa sploh ni mogoče poklicati na odgovornost.
Zato bi bilo treba definicije nasilja napisati mnogo bolj skrbno ali pa vsaj jasno navesti, kakšno ravnanje, ki predvsem po mnenju in počutju domnevne žrtve ustreza tej definiciji, dejansko ni mišljeno in razumljeno kot tako.
Ker to ocenjujemo kot zahtevno nalogo, ko je ni mogoče izvesti kar na seji odbora, vas prosimo, da obravnavo predloga zakona prekinete in predlagatelju (vladi) naložite pripravo amandmaja k 3. členu predloga zakona, v katerem bo jasno navedeno, kaj vse se ne šteje kot nasilje, četudi bi lahko ustrezalo definiciji, kakršna je zapisana v 3. členu predloga zakona.
Definicija telesnega kaznovanja
Še hujši strokoven zdrs se je predlagatelju zgodil v 4. členu v opredelitvi telesnega kaznovanja.
Pazljivo si preberite definicijo telesnega kaznovanja v drugem odstavku predlaganega novega 3.a člena, ki je polna jezikovnih in vsebinskih nesmislov: »Telesno kaznovanje otrok je je vsako fizično, kruto ali ponižujoče kaznovanje otrok oziroma vsako dejanje, namenjeno kaznovanju otrok, ki ima elemente fizičnega, psihičnega ali spolnega nasilja ali zanemarjanja kot vzgojne metode.«
Telo je fizični del osebe, po mnenju vlade pa je telesno kaznovanje tudi »vsako dejanje, …, ki ima elemente psihičnega ali spolnega nasilja ali zanemarjanja.« To je jezikovno in vsebinsko popoln nesmisel, na katerega so bili predlagatelji opozorjeni že ob obravnavi predloga zakona v Strokovnem svetu za družino, tako da bi zadevo res lahko popravili že pred obravnavo v DZ.
Po tej definiciji je nedovoljeno vsako »fizično kaznovanje«, čeprav si upamo trditi, da je to pretirano in bi lahko bilo enako narobe razumljeno kot definicija v 3. členu, ki smo je že pojasnili. V to kategorijo bi v skladu z definicijo v 3. členu tako npr. sodila tudi zahteva staršev, da otrok počisti škodo, ki jo je povzročil (npr. črepinje, …).
Če želite prepovedati kaznovanje z elementi netelesnih vrst nasilja, to vsekakor lahko naredite, nikakor pa tega ne morete poimenovati kot »telesno kaznovanje«, ne da bi se smešili.
Takšni nesmisli pred državljani zmanjšujejo verodostojnost celotnega zakona, pa tudi verodostojnost in ugled celotnega DZ, ki jih sprejema. Ocenjujemo, da je definicija telesnega in drugačnega kaznovanja, ki naj bi bilo prepovedano, v predlogu zakona bolj ali manj odveč, saj je po tem zakonu tako ali tako prepovedano vsako nasilje v družini, torej tudi za namene kaznovanja. Če pa naj bo opredeljeno, naj bo vsaj smiselno.
Morda bi lahko zapisali nekaj takega; »Telesno kaznovanje otrok je vsako kruto ali ponižujoče fizično kaznovanje otrok.« Vse ostalo v definiciji se ne nanaša na telo, zato je težko del definicije »telesnega kaznovanja«.
Procesni del predloga zakona
Čeprav nam pretekle izkušnje s to vlado nalagajo veliko previdnost in nezaupanje, upamo, da procesna določila
predloga zakona v resnici delujejo v smeri boljše zaščite žrtev in učinkovitejšega ukrepanja. Prav tako upamo, da novi postopki in naloge različnim delavcem in organom, ne bodo povzročili še več kolateralne škode družinam, ki si nikakor ne zaslužijo obravnave v tem sistemu, a se jim to dogaja že zdaj in nekatere neupravičeno utrpijo zaradi tega tudi hude (včasih celo nepopravljive) posledice.
Sklep
V želji, da bo predlog zakona v resnici deloval v smeri boljšega preprečevanja nasilja v družini, ne da bi ustrahoval starše pred uporabo nujnih vzgojnih metod in sredstev, ter za boljšo zaščito žrtev nasilja, kadar do njega pride, Vas še enkrat prosimo, da obravnavo predloga zakona prekinete in pripravite kakovostne amandmaje v zvezi z definicijami nasilja in telesnega (po potrebi tudi drugačnega) kaznovanja otrok, ter šele potem nadaljujete obravnavo.
S spoštovanjem!
Tomaž Merše, predsednik Družinske pobude
17 Mar 2016
Ministrstvo, ki se v imenu ponaša tudi s skrbjo za
enake možnosti, vztraja pri diskriminaciji več kot 60.000 očetov, ki jim kljub
izpolnjevanju zakonskih pogojev odreka pravico do petih dni plačanega
očetovskega dopusta.
Zato smo v Družinski pobudi pripravili še
podrobnejšo argumentacijo in ponovno pozivamo pristojno ministrico Dr. Anjo Kopač Mrak, da odpravi diskrimantorno razlago zakona in prakso
CSD, ki je ne samo v nasprotju z zakonom, ki ureja očetovski dopust, ampak
očitno krši tudi Zakon o splošnem upravnem postopku.
S
prvim januarjem 2016 so začela veljati določila Zakona o starševskem varstvu in
družinskih prejemkih (ZSDP-1), ki se nanašajo na postopno preoblikovanje
očetovskega dopusta, po katerih so vsi očetje otrok, ki še niso končali prvega
razreda osnovne šole, in še niso izkoristili več kot 50 dni neplačanega dela
očetovskega dopusta, upravičeni do 5 dni plačanega očetovskega dopusta, ki ga
lahko izkoristijo do zaključka prvega razreda OŠ otroka.
Ministrstvo,
pristojno za družino, pa je v zvezi s tem izdalo razlago in navodila CSD, po
katerih so do tega dopusta upravičeni le očetje otrok, ki so mlajši od treh
let.
V
Družinski pobudi smo 18.1.2016 ministrico dr. Anjo Kopač Mrak javno opozorili,
da je takšna razlaga diskriminatorna do vseh očetov otrok, ki še niso končali
prvega razreda OŠ in so starejši od treh let, saj ti enako izpolnjujejo pogoje
zakona, kakor očetje mlajših otrok. Ministrico smo pozvali, da razlago zakona
in navodila CSD popravi in odpravi nedopustno diskriminacijo več kot 60.000
očetov in posredno tudi njihovih otrok.
Na odgovor ministrstva smo
morali čakati več kot en mesec, saj smo ga prejeli šele 22.2.2016 (datum v dopisu
je 15.2.2016). Vzeli smo si nekaj časa za preučitev odgovora in ponovno
preučitev zakonodaje, ter ugotovili, da ministrstvo vztraja pri očitno
diskriminatorni razlagi in izvajanju zakona ter pri tem spregleda in zanemari
nekaj pomembnih dejstev in argumentov.
Tako v
svojem odgovoru brez pravne utemeljitve trdi, da očetje otrok, ki so starejši
od treh let, do petih plačanih dni očetovskega dopusta, ki jih oče lahko izrabi
do konca prvega razreda OŠ otroka, niso upravičeni, ker naj bi jim pravica »ugasnila«.
Pri tem pozabi, da bi bilo tako trditev potrebno utemeljiti z navedbo določbe
veljavnega zakona, ki to določa. No, take določbe zakon ne vsebuje, zato ni
jasno, zakaj ministrstvo sploh postavi tako trditev. Še huje pa je to, da
ministrstvo niti ne poskuša razložiti, zakaj in na podlagi katerih določb
veljavnega zakona naj določbe 115. člena ne bi veljale za vse očete otrok, ki
še niso končali prvega razreda OŠ, torej tudi za očete otrok starejših od treh
let.
Podobne
hude pomanjkljivosti, ki so v hudem nasprotju z Zakonom o splošnem upravnem
postopku (ZUP), vsebujejo tudi zavrnilne odločbe, ki so jih CSD na podlagi
diskriminatornega navodila ministrstva že začeli izdajati očetom, ki so glede
na določbe zakona vložili vloge za izrabo 5 dni plačanega očetovskega dopusta,
čeprav so njihovi otroci že starejši od treh let. Tako CSD v teh odločbah niti
v izreku niti v obrazložitvi ne utemelji, zakaj naj vlagatelj ne bi bil
upravičen do tega dopusta, in do pripadajočega očetovskega nadomestila, saj ne
citira predpisa, ki bi določal, da prehodne določbe 115. člena ZSVDP-1 ne
veljajo za starše, katerih otroci so (postali) starejši od treh let.
Obrazložitev s takšno pomanjkljivostjo pa privede do tega, da odločbe ni mogoče
preizkusiti, kar je v očitnem nasprotju z Zakonom o splošnem upravnem postopku,
ki tako pomanjkljivost opredeljuje kot pritožbeni
razlog bistvene kršitve določb postopka (drugi odstavek 237. člena ZUP).
Glede
na to, da CSD očitno ravnajo v nasprotju z zakonom po navodilih ministrstva, se
lahko vprašamo tudi o odgovornosti za takšna nezakonita navodila.
Navedeno pomeni, da ministrstvo, ki se v imenu
ponaša tudi s skrbjo za enake možnosti, vztraja pri diskriminaciji več kot
60.000 očetov, ki jim kljub izpolnjevanju zakonskih pogojev odreka pravico do
petih dni plačanega očetovskega dopusta.
Zaradi vsega tega smo v Družinski pobudi pripravili
še podrobnejšo argumentacijo in ponovno pozivamo pristojno ministrico, da jo
preuči in se opredeli do vseh navedenih dejstev in argumentov ter na tej
podlagi odpravi diskrimantorno razlago zakona in prakso CSD, ki je ne samo v
nasprotju z zakonom, ki ureja očetovski dopust, ampak očitno krši tudi Zakon o
splošnem upravnem postopku.
Podrobnejša razlaga in utemeljitev poziva
Po določbah
25. člena ZSDP, ki je veljal do 28.4.2014, je oče lahko izrabil očetovski
dopust brez očetovskega nadomestila v trajanju 75 dni v obliki polne odsotnosti
z dela najdalj do 3. leta starosti otroka. Pravice do tega dopusta mu ni bilo
treba uveljaviti ob rojstvu otroka, ampak jo je lahko v skladu s 54. členom uveljavil
kadarkoli v času, ko je bil do tega upravičen (v času veljave starega ZSDP do
tretjega leta starosti otroka) in torej v skladu z ureditvijo, ki bi veljala v
trenutku uveljavljanja te pravice, saj zakon obsega in trajanja pravice v
ničemer ne veže na ureditev, ki je veljala ob rojstvu otroka. Ministrstvo v
svojem odgovoru z odebeljenim besedilom »ob rojstvu otroka« poskuša napačno
poudariti rojstvo otroka kot časovno kategorijo, čeprav gre v zakonu le za
dejstvo oziroma dogodek, ki očetu daje pravico do očetovskega dopusta, v
ničemer pa obseg in trajanje te pravice nista vezana na ureditev v času rojstva
otroka. Ministrstvo zakon natanko tako tudi izvaja za očete vseh otrok, ki so
mlajši od treh let, ostalim očetom, ki prav tako izpolnjujejo zakonski pogoj,
da njihovi otroci še niso končali prvega razreda OŠ, pa to pravico brez tehtnih
argumentov vztrajno zanika in krati.
Novi
veljavni ZSDP-1 nikjer ne določa, da mora imeti oče še vedno možnost izrabe
neplačanih dni dopusta po predhodnem zakonu, da bi lahko uveljavil pravico do 5
plačanih dni dopusta. Določa le, da lahko oče pravico do teh dni uveljavi in
izrabi najkasneje do konca prvega razreda OŠ otroka, pri čemer v 60. členu
določa, da lahko oče pravico do tega dopusta uveljavi kadarkoli v času do konca
prvega razreda OŠ otroka, saj pravi, da se »pravica do očetovskega dopusta in
očetovskega nadomestila uveljavlja po rojstvu otroka, najkasneje dan pred
nastopom očetovskega dopusta.« Če oče še ni porabil več kot 50 dni neplačanega
dopusta, mu torej že samo 115. člen in 60. člen novega ZSDP-1 dajeta možnost,
da do konca prvega razreda OŠ otroka uveljavi pravico do petih plačanih dni
očetovskega dopusta.
Če naj
bi po prehodni določbi 1. odstavka 114. člena tisti očetje, ki so že uveljavili
pravico po ZSDP, to obdržali samo v obsegu in trajanju, kot sta bila priznana z
odločbo, to a contrario pomeni, da tisti očetje, ki te pravice po prej
veljavnem zakonu sploh še niso uveljavljali (torej niso niti oddali vloge za
izdajo odločbe o priznanju obsega in trajanja dopusta), brez dvoma lahko
uveljavijo pravico po novem zakonu. Položaj slednjih torej jasno ureja 115.
člen in to pravico gotovo lahko uveljavijo do zaključka prvega leta otrokovega
šolanja. Nobenega razumnega razloga ni, da bi to možnost odrekli tistim očetom,
ki so vlogo oddali in jim je bila odločba izdana, pa so izrabili le del ali
celo nič dopusta. Če očetom, ki so v času veljavnosti ZSDP pridobili odločbo,
rečemo, da bi svojo pravico lahko izčrpali pravočasno, pa je niso in jim je
zato ugasnila, bi morali enako reči tudi glede tistih, ki pravice sploh niso
uveljavili (in si torej niso zagotovili niti možnosti izčrpanja pravice, sedaj
pa so za „pasivnost“ nagrajeni z dodatnimi petimi dnevi). Tega seveda ne moremo
reči, saj se 114. člen na te „pasivne“ očete ne nanaša. Če pa bi jim kljub temu
odrekli možnost uveljavljanja pravice po novem zakonu, bi jih na ta način (brez
opore v zakonu) diskriminirali v primerjavi s tistimi očeti, katerih otroci so
se rodili po uveljavitvi ZSDP-1.
Enako
diskriminatorno je odrekanje pravice očetom, ki so uveljavili pravico v času
veljavnosti starega ZSDP predvsem zaradi zavajajočih navodil uslužbencev CSD
(ki niso bila v skladu z zakonom), po katerih naj očetje pravice do neplačanih
dni ne bi mogli uveljaviti kasneje, če ne bi odločbe zanje pridobili že takoj
po rojstvu otroka. Zato je edina rešitev, ki ne pomeni diskriminacije, rešitev,
po kateri se pravica do petih plačanih dni očetovskega dopusta prizna vsem
očetom, katerih otroci še niso končali prvega razreda osnovne šole, in doslej
niso izrabili več kot 50 dni neplačanega očetovskega dopusta.
Zanimivo
je, da pristojno ministrstvo, kljub temu da zakon ne predvideva izdajanja novih
odločb za očete, ki so pravico do očetovskega dopusta uveljavili v času, ko je
že veljal novi ZSDP-1, a je določal, da lahko oče neplačani del očetovskega
dopusta izrabi le do dopolnjenega tretjega leta starosti otroka, razlaga, da ti
očetje lahko uveljavijo spremenjeno pravico do očetovskega dopusta. To pomeni,
da tudi ministrstvo ureditev pravice do očetovskega dopusta v tem primeru
razume tako, da se del dopusta, ki ga ni treba izrabiti v prvih mesecih
otrokovega življenja, lahko uveljavi in izrabi v skladu z ureditvijo in pogoji,
ki veljajo v trenutku, ko oče to pravico uveljavi. To je tudi edina logična in
po našem mnenju pravilna razlaga zakona, po kateri tudi ni nobenega razloga, da
ne bi enako obravnavali tudi očetov otrok, ki so že dopolnili tri leta, a še
niso končali prvega razreda OŠ.
Še
več, za te očete novi zakon ZSDP-1 v 114. členu celo izrecno določa, da imajo
možnost zahtevati novo odločbo, ki bo usklajena z novo ureditvijo, če
ocenjujejo, da je ta zanje ugodnejša.
Glede
na obravnavo očetov, ki so pravico do očetovskega dopusta uveljavili po novem
zakonu v času od 29.4.2014 do 31.12.2015, je očitno, da tudi za CSD in
ministrstvo za izdajo nove z novo ureditvijo usklajene odločbe ni bistven 114.
člen, ampak sprememba same pravice in pogojev za njeno uveljavljanje. Zato tudi
pravica očetov, ki so pravico do očetovskega dopusta uveljavljali še po starem
zakonu ZSDP, ne izhaja samo iz 114.člena, ampak izhaja neposredno iz 25., 27.
in 115. člena, tudi če zakon sploh ne bi vseboval 114. člena, ki pa tem očetom
celo izrecno daje pravico do nove odločbe, ki je usklajena z novo ureditvijo.
Niti
114. člen, niti 115. člen in tudi 25. in 27. člen nikjer ne postavljajo pogoja,
da lahko oče uveljavi pravico do 5 plačanih dni očetovskega dopusta le v času,
ko še lahko uveljavi in izrabi pravico do neplačanih dni dopusta. Zato je
nesprejemljivo in diskriminatorno, da ministrstvo samovoljno in arbitrarno
očete otrok, ki enako kot očetje otrok mlajših od treh let izpolnjujejo zakonske
pogoje, prikrajšuje za možnost uveljavljanja te pravice.
Poleg
tega velja opozoriti še na eno dejstvo. Določbe ZSDP-1, ki na novo urejajo
očetovski dopust, so bile sprejete, da bi Slovenija izpolnila zahteve Direktive
Sveta Evropske Unije 2010/18/EU z dne 8. marca 2010 o izvajanju revidiranega
okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, ki bi jih morala Slovenija izpolniti
že najkasneje do 8.3.2012. Takrat pa so bili skoraj vsi otroci, katerih očetom
CSD in pristojno ministrstvo danes odrekajo pravico do spremenjene pravice
očetovskega dopusta, mlajši od treh let in so izpolnjevali tudi pogoje, ki jih
danes, pristojni organi neupravičeno postavljajo kot pogoje za uveljavljanje te
pravice. Torej, tudi če bi imeli pristojni prav in bi v resnici veljalo, da se pravica
lahko prizna le očetom otrok, ki so mlajši od treh let, so ti otroci in očetje
danes prikrajšani in diskriminirani le zaradi zamujanja pristojnih organov in
države pri implementaciji zavezujoče evropske direktive. Ob tem je potrebno
upoštevati tudi dejstvo, da evropsko pravo zahteva, da je treba pravo
države članice razlagati v luči namena in cilja posamezne direktive celo v
obdobju, ko je rok za implementacijo direktive še odprt, toliko bolj pa to
načelo (ki zavezuje tudi organe države članice) velja za obdobje po izteku
implementacijskega roka.
Zato
od pristojnega ministrstva, pričakujemo in zahtevamo, da prevzame odgovornost
in zagotovi pošteno, enakopravno in nediskriminatorno interpretacijo zakona ter
odpravi že izdane krivične zavrnilne odločbe CSD in popravi razlago zakona in
navodila CSD, tako da bo zagotovljena enakopravna in enaka obravnava vseh
očetov in bo tudi očetom otrok, ki so starejši od treh let in še izpolnjujejo
pogoj za uveljavljanje očetovskega dopusta do konca prvega razreda OŠ otrok,
priznana pravico do petih dni plačanega očetovskega dopusta, ki jim po zakonu
pripada.
Tomaž
Merše, Predsednik Družinske pobude
12 Jan 2016
Ste oče in imate otroka mlajšega od treh let? Potem lahko
uveljavite pravico do dodatnih petih dni plačanega očetovskega dopusta, če
doslej še niste porabili več kot 50 dni neplačanega dela očetovskega dopusta.
Čim prej, najkasneje pa do dopolnjenega tretjega leta
otrokove starosti, na CSD uveljavite pravico do dodatnih pet dni plačanega
očetovskega dopusta. Pri tem ni pomembno, ali ste v vlogi za uveljavitev
pravice do očetovskega dopusta ob rojstvu otroka označili tudi uveljavljanje
pravice do neplačanega dela dopusta ali ne. Pomembno je le, da niste porabili
več kot 50 dni neplačanega dela očetovskega dopusta.
Ker je zakon do 31.12.2015 določal, da je treba očetovski
dopust izrabiti do dopolnjenega tretjega leta starosti otroka, pristojno
ministrstvo razlaga, da očetu po izteku tega časa pravica do izrabe očetovskega
dopusta in s tem tudi do dodatnega dopusta ugasne. Novi zakon v 114. členu
določa, da oseba, ki je uveljavila pravico po določbah starega Zakona o starševskem
varstvu in družinskih prejemkih, zadrži pravico v obsegu in trajanju, kot je
bila priznana z odločbo centra. Če sta obseg in trajanje te pravice po novem
Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ugodnejša, center na
zahtevo uskladi obseg in trajanje te pravice z novim zakonom.
Če hočete torej uveljaviti očetovski dopust po novem, morate
po trenutni razlagi ministrstva za to na CSD zaprositi najkasneje do dopolnjenega
tretjega leta starosti otroka, dopust pa lahko izkoristite do konca prvega
razreda osnovne šole tega otroka.
Pristojno ministrstvo je v prvih razlagah predvidelo, da so
do dodatnih dni plačanega očetovskega dopusta upravičeni vsi očetje otrok, ki
še niso končali prvega razreda, če CSD še ni odločil o neplačanem delu
očetovskega dopusta. Ker zakon nikjer ne govori o tem, da je za ugodnejše
uveljavljanje pravice po novem potrebno, da o pravici po starem še ni bilo
odločeno, je ta pogoj seveda nesprejemljiv in nezakonit, kar so očitno opazili
tudi na ministrstvu, in ga umaknili. Ni pa jasno, zakaj so istočasno spremenili
tudi razlago, za koliko stare otroke je možno uveljaviti dodatne dneve
očetovskega dopusta, saj bi ta del prvotne razlage lahko ohranili v korist
očetov, ki so v mnogih slovenskih družinah preveč odsotni, in še posebej v
korist njihovih otrok. Glede tega bomo v Družinski pobudi ministrstvu
predlagali, da se vrne k prvotni očetom in otrokom bolj naklonjeni razlagi.
Morda ni odveč, da spomnimo, kako je sploh prišlo do
podaljšanja očetovskega dopusta. 18. junija 2009 je Svet EU sprejel direktivo o
okvirnem sporazumu o starševskem dopustu, ki določa, da naj bo vsaj en mesec
tega dopusta neprenosljiv, oziroma ga lahko izkoristi le oče. Države članice bi
morale direktivo uveljaviti v dveh letih, a Slovenija tega ni naredila, zato je
v letu 2013 dobila opomin Evropske komisije. Vlada Alenke Bratušek je hotela
zadevo rešiti s tem, da bi en mesec dopusta za nego in varstvo otroka, ki je
skupna pravica očeta in matere in si jo lahko poljubno delita, postal izključno
pravica očeta in ga mama v nobenem primeru ne bi mogla izkoristiti. To bi bilo
seveda zmanjšanje prožnosti izrabe tega dopusta in posledično znižanje
obstoječe ravni pravice, kar bi bilo v izrecnem nasprotju z direktivo, ki določa,
da izvajanje njenih določb ne more biti veljavna podlaga za zniževanje obstoječih
pravic na obravnavanem področju. V Družinski pobudi smo javno in glasno
opozorili na to neskladje in dali vladi jasno vedeti, da je edina zakonita pot
za uresničitev direktive širitev pravice do dopusta za nego in varstvo otroka
ali očetovskega dopusta. Vlada se je zaradi javno finančne krize odločila za
uzakonitev direktive z odložilnim pogojem višine gospodarske rasti in postopnim
uvajanjem daljšega plačanega očetovskega dopusta skozi več let. Prvi korak se
je začel izvajati z začetkom letošnjega leta.
Tomaž Merše
